Prebrani članki

petek, 03. februar 2017

Dragi tekaški copati

Začetki

S tekom sem začel v srednji šoli in ga preko let zelo vzljubil. Spomnim se, da sem si za prve daljše teke sposodil že precej ponošene Puma copate starejšega brata, ki sem jih potem posvojil. Ko so se raztrgali, sem leta 2002 kupil neke klasične Nikove tekaške copate za približno 100 €. Modela se ne spomnim. Od začetka sem jih zelo pazil in z njimi tekel samo po asfaltu, počasi pa sem začel delati vedno več gozdnih tekov in na ostrih kamnih so tudi ti počasi razpadli. So pa držali dobra štiri leta. Zatem sem 2008 kupil nepremočljive Nike Pegaus z okrepljenim podplatom za tek po brezpotjih. Cena 120 €. V tem času sem začel teči precej več (3-4x tedensko) in začel delati tudi intervalne teke (tudi po asfaltu) in copati so že po nekaj nekaj mesecih začel kazati prve znake obrabe. Naprej se je strgala tkanina in mehka obloga na peti, tako da sem po daljših tekih dobil žulje na obeh petah. Jezilo me je, ker so bili ostali deli copat še čisto dobri, podplat je bil še dober in copati so v dežju ali v globokem snegu res dobro držali vodo. Nekaj časa sem problem z žulji reševal z lepljenjem obližev na pete, potem pa mi je bil tega dovolj in naslednje leto sem se odločil za nakup novih copat. Tokrat sem bil odločen, da kupim ene res kvalitetne tekaške copate in v oči so mi padle Salamon Speedcross 3 - nepremočljive, s prilagojenim podplatom za tek po brezpotjih. Cena 130 €. Copati so bili res super za po brezpotjih, ampak kaj ko sem stanoval v študentu sredi Maribora in sem naprej moral narediti nekaj kilometrov po asfaltu, da sem lahko prišel do makadama in gozdnih poti. Tiste gumijaste puščice na podplatih so se na asfaltu kar topile in po dobrih 3 mesecih so bile na posameznih delih že povsem zlizane. V tistem času sem tudi eksperimentiral s “Pose running” tehniko in na sliki se vidi, kako se je na desnem copatu obrabil podplat na sprednjem delu pod prsti.

Salomon speed cross 3
Salomon speed cross 3 po nekaj mesecih teka


Izguba državne štipendije

Potem pa je prišla jesen in z njo obvestilo o prenehanju  državne štipendije,  ker sem za nekaj evrov presegel cenzus. Sicer sem potem še isto leto uspel dobiti štipendijo Fundacije Leona Štuklja, ki pa je bila precej nižja. 150 evrov na mesec je bilo dovolj za študentski dom  in za prehrano, za kaj več je pa že zmanjkalo. Imel sem še nekaj prihrankov od poletnega dela, ampak od sedaj naprej sem dosti bolj pazil, kako porabljam svoj denar. Tekaški čevlji za 100 in več evrov enostavno niso prišli več  v poštev.

Nora ideja

Kakšen teden ali dva zatem sem med tekom razmišljal, kaj naj naredim. Spomnil sem se stereotipa o hitrih Kenijcih, ki menda bosi tekajo gor in dol po njihovi planoti. In bi bi tudi sam tekel bos, potem v teoriji ne bi rabil tekaških copat… Še na istem teku sem sezul svoje obrabljene copate in 15 minut tekel bos po dobro shojeni gozdni stezi. Saj je še kar nekako šlo, vsaj dokler nisem prišel do makadamske poti posute z grobimi kamenčki. Spet sem obul copate, domov grede razmišljal, o svoji ideji. Šele ko sem doma spet sezul copate in se bos odpravil do tuša, sem začutil, da na podplatih nekaj ne štima. V borih 15 minutah bosega teka sem si uspel pridelati 3 zelo boleče, krvave žulje…